Jon 1 | SloKJV | STEP | Torej Gospodova beseda je prišla k Jonu, Amitájevemu sinu, rekoč:

Jonah 1

1. Poglavje

1 Torej Gospodova beseda je prišla k Jonu, ^{▼▼Jonu: gr. Jonasu; [To je bilo okoli leta 762 pred Kristusom. Jona je prerokoval tudi o razširitvi izraelskega ozemlja.]
,} ^{b
,} ^c Amitájevemu sinu, rekoč: 2 „Vstani, pojdi v Ninive, to veliko ^d mesto in kliči zoper njega, kajti njihova zlobnost je prišla predme.“ 3 Toda Jona se je dvignil, da pred Gospodovo prisotnostjo zbeži v Taršíš in je odšel dol v Jopo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš. Tako je plačal njeno voznino in odšel dol vanjo, da gre z njimi v Taršíš, ^{▼▼[Taršíš naj bi bil v Španiji.]} proč od Gospodove prisotnosti.

4 Toda Gospod je na morje odposlal ^{▼▼odposlal: hebr. bruhnil.} velik veter in tam na morju je bil mogočen vihar, tako da je ^{▼▼je…: hebr. se je mislilo, da bo zlomljena.} ladjo hotel zlomiti. 5 Potem so bili mornarji prestrašeni in vsak je klical k svojemu bogu in odvrgli [so] blago, ki je bilo na ladji, v morje, da jo olajšajo. Jona pa je odšel dol med ladijske boke in legel ter trdno zaspal. 6 Tako je kapitan prišel k njemu in mu rekel: „Kaj ti misliš, oh zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu, če je tako, da bo Bog mislil na nas, da se ne pogubimo.“ 7 In rekli so vsak svojemu tovarišu: „Pridimo in mečimo žrebe, ^h da bomo lahko izvedeli zaradi čigavega vzroka je nad nami to zlo.“ Tako so metali žrebe in žreb je padel na Jona. 8 Potem so mu rekli: „Povej nam, prosimo te, zaradi čigavega vzroka je nad nami to zlo. Kakšen je tvoj poklic? In od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela? In iz katerega ljudstva si?“ 9 Rekel jim je: „Jaz sem Hebrejec in se bojim Gospoda, ^{▼▼Gospoda: ali, Jahveja.} Boga nebes, ki je naredil morje in kopno zemljo.“ 10 Potem so bili ljudje silno ^{▼▼silno…: hebr. z velikim strahom.} prestrašeni in mu rekli: „Zakaj si to storil?“ Kajti ljudje so vedeli, da je pobegnil izpred Gospodovega obličja, ker jim je povedal.

11 Potem so mu rekli: „Kaj naj ti storimo, da se ^{▼▼se…: hebr. bo morje pred nami lahko mirno.} nam morje lahko umiri?“ Kajti morje se ^{▼▼se…: ali, je postajalo bolj in bolj viharno; hebr. odšlo.} je maščevalo in bilo viharno. 12 Rekel jim je: „Vzemite me in me vrzite v morje. Tako se vam bo morje umirilo, kajti vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami.“ 13 Kljub temu so možje trdo veslali, ^{▼▼veslali: hebr. kopáli.} da jo privedejo k obali, toda niso mogli, kajti morje se ^{▼▼se…: ali, je postajalo bolj in bolj viharno: hebr. je odšlo.} je maščevalo in bilo viharno proti njim. 14 Zato so klicali h Gospodu in rekli: „Rotimo te, oh Gospod, rotimo te, naj se ne pogubimo zaradi življenja tega moža in ne položi na nas nedolžne krvi, kajti ti, oh Gospod, si storil kakor ti je ugajalo.“ 15 Tako so vzeli Jona in ga vrgli v morje in morje je odnehalo ^{▼▼odnehalo…: hebr. zaustavilo svoje besnenje.} od svojega besnenja. 16 Potem so se možje silno zbali Gospoda in Gospodu ^{▼▼Gospodu…: hebr. žrtvovali Gospodu in zaobljubili zaobljube.} darovali klavno daritev in naredili zaobljube.

17 Torej Gospod je pripravil veliko ribo, da je pogoltnila Jona. ^q In Jona je bil v ribjem ^{▼▼ribjem…: hebr. ribji notranjosti.} trebuhu tri dni in tri noči.